Vitezi

Vitezi so bili v srednjem veku vojaki na konjih, v glavnem pripadniki nižjega plemstva. Bili so poklicni vojaki. Vitez je lahko postal vsak, vendar so bili draga oprema (čelada s pomičnim vizirjem, oklep, meč, ščit, sulica in drugo) in prvorazredni konji dostopni samo bolj bogati fevdalni gospodi. Bili so odvisni od svojega fevdalnega gospoda in so zanj poleg vojaške službe opravljali tudi druge naloge (pobiranje davkov, zatiranje uporov...). Za svoje usluge so od fevdalnega gospoda dobivali fevde in del vojnega plena. Fevd je zemljiška posest, ki jo podeli fevdni gospod (torej gospodar zemlje) vazalu v užitek za opravljanje vojaških ali drugih služb. Vazal je bil vsak, kdor je imel fevd v lasti in je bil podrejen svojemu fevdnemu gospodu

V srednjeveških predstavah so bili vitezi junaki brez napak in strahu, nesebični, predani cerkvi in svojemu fevdalnemu gospodu, pobožni, velikodušni, branilci ženske časti ter zaščitniki vdov in siromašnih. Njihove podvige in prigode so opevali in o njih pripovedovali zgodbe, ki so bile najpogosteje idealizirane in so se ohranile vse do danes kot legende. Slavnejši vitezi, ki so se kot junaki pojavljali v literaturi, so Don Kihot, kralj Artur, Roland, Siegfried, Lancelot, Perceval in Tristan.
S propadanjem fevdalizma je propadalo tudi viteštvo. Vitezi so izgubili materialno osnovo in bogate zaščitnike in mnogi so postali cestni roparji. Usodo vitezov in njihovega načina vojskovanja je zapečatil izum smodnika in pištol, ki je dal prednost pešcem, oboroženim s strelnim orožjem.

Vitezi so na turnirjih izkazovali svoj pogum,pa tudi ljubezen do ljubljene dame.

Eni izmed bolj znanih vitezov so bili Godfrey de Bouillon, Rihard I. Levjesrčni, Edvard I. Črni Princ, El Cid, Saladin, Erazem Predjamski, Filip Dobri, Ulrik Liechtensteinski in Ivana Orleanska, edina znana ženska vitezinja. 

Zgodovina viteštva sega v čas okoli leta 800. V nevarnosti, ki je pestila zahodni evropi, ko ljudstvo ni imelo nikakršne posebne zaščite s strani vladajočih, so lokalni posestniki (gospodarji zemlje), ki so si to lahko privoščili, okoli sebe zbrali mlade krepke moške. Za njihove usluge in zvestobo so bili nagrajeni z vojnim plenom, kar je pogosto predstavljal tudi del zemlje. Kmalu so ti vitezi dobili
pravico, da lahko vso njihovo imetje dedujejo njihovi dediči (navadno najstarejši sinovi), kar jim je utrdilo status, ki je v tem času zaradi vedno večjega bogatenja od vojnih plenov močno zrasel. V visokem srednjem veku je tako lahko vitez postal praktično vsak svoboden moški, a proces urjenja in
nabava opreme sta bila draga, tako da so to najpogosteje postajali le mladeniči iz bogatejših družin.
Vitezova usposobljenost se je še posebej izkazovala v tem, da je v času bitke zdržal stanovitno na konju, v čemer sta mu pomagal na novo iznajdeno streme in ščit.

OKLEP:
Zaščita med bitko je bila vedno ključna za vsakega bojevnika, kakopak tudi za viteza. Oklep je za
viteza poleg zaščite predstavljal tudi njegovo socialno (razredno) pripadnost ter pripadnost viteškemu redu. Oklepi so bili precej dragi, zato so si ga lahko privoščili le bogati. Prvi oklepi so bili kovinski, sestavljeni iz tisočih obročkov (verižni), ki so krili trup, glavo in noge. Pozneje v srednjem veku se je začel pojavljati platinast oklep, ki je sprva ščitil le prsni koš in ramena, pozneje pa celotno telo.

OROŽJE:
Meč je bil standardno bojno orožje že pred razvojem srednjeveškega viteštva. Glede na bogastvo imetnika je bil okrašen z raznimi vzorci iz dragih kamnov. Večina teh mečev je bila dvorobata. Pogosto so uporabljali tudi lesene sulice s kovinsko konico ter včasih tudi sekire in vojna kladiva ter drugo orožje.

VITEZOVO ŽIVLJENJE:
Stanovski ideal srednjeveškega krščanskega viteštva je slonel na treh lastnostih: na službi Bogu,
fevdalnemu gospodu in ženi. Razen teh treh vrednot pa je viteški stan gojil še druge norme, med katerimi so bile najpomembnejše zmernost, veselje, čast, spodobnost, blagost in zvestoba. Urjenje v viteza se je začelo že v zgodnjih mladostniških letih. Perspektiven vitez je bil poslan živeti k sorodniku ali k zemljiškemu gospodu (pri približno 7 letih – takrat se je imenoval paž), ki ga je izuril v uporabi orožja in veščin, kako ravnati s konjem, kako se bojevati ter kako se obnašati, kako govoriti, kako sploh živeti. Vitez v urjenju je večkrat služil že uveljavljenemu vitezu (kot oproda), se odzival na njegove potrebe, mu pomagal obleči in sleči oklep ter pripraviti konja in orožje. Ko je bil dovolj izurjen in je dosegel »bojna leta« (star od 16 do 20 let), je bil mladenič s posebnim obredom uradno sprejet med viteze, kjer je prisegel večno zvestobo viteškemu kodeksu ter da se v bitki nikoli ne
bo uklonil. Viteze so lahko povzdigovali le kralji in najbogatejši gospodje. Pozneje so ceremonijo malce spremenili, oproda pa je bil lahko v viteza posvečen tudi med sabo bitko zaradi svojih zaslug in poguma. Noč preden je postal vitez je oproda molil celo noč (takšna molitev se imenuje vigilija), potem so ga skopali ter ga zjutraj oblekli v belo majico, zlato tuniko in škrlaten plašč.

Novi vitez je služil svojemu gospodarju z vojaškimi uslugami 40 dni na leto v času miru, več pa v
vojnih letih. Njegova obveza je bila varstvo gradu, varstvo zemljiškega gospoda in bojevanje v bitkah. 
Imel je tudi pravico sodelovati v sojenjih ter upravljati svoje imetje. 

Viteški turnirji v zgodnjem srednjem veku so bili dejanske bitke za zabavo, kjer pa so se vitezi vseeno lahko poškodovali ali bili celo ubiti, zato so pozneje te turnirje omejili v prid vitezom in njihovemu varstvu.

Z viteškimi grbi so se vitezi identificirali med sabo v bitkah in turnirjih. Ti so se dedovali iz roda v rod, iz očeta na sina skupaj z družinskim imenom. Pogosto so jih vitezi nosili na svojem oklepu, ščitu, čeladi ali praporju.

Viteški kodeks:
cenim zaupanje
prisegam zvestobo kralju
zavzemam se za šibkejše
spoštujem prijateljstvo
sem plemenit
varujem naravo
izpolnjujem dano dolžnost
cenim glasbo, ples in dobro voljo
spoštujem delo
bog je moj prijatelj in zaupnik

Dolžnosti vitezov (sprejete v času Henrika VIII)
Nikoli ne odloži bojne opreme, razen za nočni počitek.
Iskati pustolovščine s ciljem, da si pridobiš »sloves in dobro ime«.
Braniti uboge in slabotne.
Pomagati vsakomur, ki bo po pravici prosil za pomoč.
Ne žaliti drug drugega.
Boriti se za obrambo in blaginjo svoje dežele.
Delati za čast in ne za osebno korist.
Nikoli iz nikakršnega razloga izneveriti se dani obljubi.
Žrtvovati se za čast svoje dežele.
Raje častno umreti kot sramotno pobegniti.

Viteške discipline:
viteštvo do drugih,
premagovanje samega sebe,
samovzgoja.

Viteške vrednote:
pripadnost
bratstvo
pomoč bližnjemu
v službi boga
pogum
sočutje − srčnost
pustolovščina
radodarnost
dobrohotnost in usmiljenje
resničnost
poštenje
zvestoba in zaupanje
prijateljstvo
hvaležnost
Comments