Zgodbica o Frideriku

1. del

To poletje se je grofič Friderik grozno dolgočasil. Njegovih prijateljev, s katerimi se je bil vajen vsak dan družiti, se igrati in se odpravljati na izlete, ni bilo doma in bil je tako zelo osamljen. Tako se je dolgočasil, da se je učil delati salte, pesnil je dolge pesnitve, risal je stenske slike po obzidjih gradu, podiral osebne rekorde v teku na vrh grajskega stolpa in nazaj … A to mu ni bilo dovolj, Friderik je bil take vrste mladenič, ki si je želel vedno novih dogodivščin. Hrepenel je po izzivih, po družbi, po pogovorih in zabavah. Še nevarne bitke bi se razveselil, samo da bi bilo konec tega brezdelja! Ko je bil že skoraj popolnoma obupan, pa so v bližini gradu priredili viteški turnir.

Kot se za radovednega in dogodivščin željnega mladega grofa spodobi, je viteški turnir seveda obiskal tudi Friderik. Ni bilo prvič, da je videl prave viteze, seveda, a še nikoli ni na lastne oči opazoval čisto pravega viteškega turnirja. Zbralo se je ogromno ljudi, vitezi so nosili težke oklepe in raznovrstni pisani grbi so zapolnjevali prizorišče. Viteški turnirji niso bili prave bitke, vzdušje je bilo sproščeno in vitezi so se urili v različnih veščinah ter dokazovali svoje sposobnosti. Friderik se je skril v množico opazovalcev in gledal, kako so se pogumni možje bojevali z meči, jezdili s konji, dokazovali svoje spretnosti s sulicami in premagovali nevarne izzive. Še nikoli ga ni nič tako očaralo, kot ga je očaral pogled na viteze. Bili so tako pogumni, plemeniti, spoštljivi in neustrašni, v njegovih očeh edini pravi junaki svojega časa. Na turnirju je prvi dan ostal pozno v noč, dokler ni dogajanja zapustil čisto zadnji obiskovalec. Na poti domov je bil Friderik tako vznemirjen kot še nikoli. Ni in ni mogel nehati razmišljati o viteškem življenju, polnem dogodivščin, prav  takih, kot si jih je sam želel. Takrat pa mu je na misel prišla razburljiva ideja, ki se je ni mogel otresti. Ko je pozno ponoči končno legel v posteljo, je sam sebi rekel: »Konec je dolgočasnega poletja. Postal bom vitez!« 

Potopil se je v sanje, kjer so konjska kopita topotala po tleh in meči so se vihteli po zraku …


2. del

Naslednje jutro se je Friderik zbudil bolj zgodaj kot ponavadi. Skočil je na noge, poln pričakovanja. Viteški turnir se je še vedno odvijal in točno tja je bil namenjen. Hitro je vrgel obleke nase in stekel po stopnicah navzdol, kjer sta ga čakala njegova starša, Ana in Herman.
»Pripravila sem ti zajtrk,« je zaslišal Friderik, a je že tekel mimo bogato obložene mize proti izhodu iz gradu. »Nisem lačen!« je zaklical, »Ven grem!« in že je bil zunaj, namenjen tja, kjer je preživel ves prejšnji dan. Ko je prispel na velik travnik, prizorišče viteškega turnirja, se je nekaj vitezov že bojevalo na konjih. Danes so se mu zdeli še mogočnejši in še pogumnejši in prepričan je bil, da je to to, kar mora početi tudi sam. Na turnirju je spet ostal do poznega večera, ko so se začeli ljudje odpravljati domov. Takrat je odšel do viteza, ki je stal najbližje njemu in se pogovarjal ter šalil s prijateljem, ga potrepljal po ramenu in ga vprašal:
»Kaj moram storiti, da postanem vitez?«
Vitez ga je premeril od glave do peta, se spogledal s svojim prijateljem in oba sta se gromko zasmejala.
»Se ti ne zdi, da si premlad, da bi postal vitez?« je rekel mož v oklepu v posmehljivem tonu.
»Ne,« je užaljeno odvrnil Friderik. »Pogumen sem, meč znam vihteti in v jezdenju konjev sem najboljši v svojem kraju. Rad bi postal vitez!«
»Ohoho, mali misli resno!« se je v pogovor vključil še drugi vitez. »Poslušaj, biti vitez ne pomeni samo mečevanja in jezdenja konjev. Da se naučiš vseh potrebnih veščin, traja leta in leta, ne moreš kar tako postati vitez. Poleg tega moraš biti tudi velik in močan, ti pa … Pojdi domov in počakaj še nekaj let, do takrat pa ostani pri viteških romanih, prav?«
Spet sta se oba zasmejala, Friderik pa ju je le grdo pogledal in stekel stran. On že ne bo pustil, da dva vzvišena viteza uničita njegove sanje. Ne, viteškega turnirja še ni konec. Odločil se je, da se bo naslednji dan vrnil in se tudi sam prijavil na turnir.


3. DEL

Friderik se je zbudil, ko je bilo sonce še daleč od tega, da razsvetli nebo - pravzaprav celo noč skoraj ni zatisnil očesa. Prepričal se je, da njegova starša še spita, nato pa se je po tihem odplazil v najbolj skrit del gradu. Vedel je namreč, da tam hranijo nek star viteški oklep, pa tudi mečev jim ni manjkalo. Nadel si je vsa oblačila, vendar so mu bila njegovim letom in višini primerno prevelika. Poskusil je zavihteti najmanjšega od vseh mečev, pa ga je komaj dvignil z obema rokama. 
»Kako sem sploh lahko mislil, da mi bo uspelo,« si je žalostno rekel. Skoraj je že obupal nad sodelovanjem v turnirju, sedel je na tla in za trenutek zaprl oči, takrat pa so mu glavo ponovno napolnile podobe konj in mogočnih vitezov. Skočil je pokonci, zložil opremo na kup, vzel meč in stekel iz gradu na dvorišče. Iz lesa si je izdelal hodulje, ki so ga povišale v višino odraslega moškega, in začel vaditi hojo z njimi. Ko mu je šlo že presenetljivo dobro, je vzel v roke meč, ponovno stopil na hodulje, pri tem pa držal svoje orožje visoko nad glavo. Mišice v rokah so ga bolele, noge so se mu tresle, a ni odnehal. Vadil je in vadil, dokler se ni začelo počasi daniti. Pomislil je: »Zdaj sem pripravljen,« in po vsem telesu ga je zajela vznemirjenost. Bolečine sploh ni več čutil. Iz gradu je prinesel viteški oklep, si ga nadel, stopil na hodulje, vzel meč in svojega najljubšega konja ter se odpravil proti travniku, kjer se je pravkar začenjal viteški turnir.
Prizorišče je bilo še skoraj prazno, saj je bila ura še vedno zelo zgodnja. Pri vhodu je stal glavni vitez, ki je v Frideriku zbujal strah in spoštovanje obenem. Počasi se mu je približal in mu vljudno rekel z najnižjim glasom, kar ga je zmogel: »Dobro jutro. Želim se prijaviti na viteški turnir.«
Vitez ga je počasi premeril od nog do glave, se dotaknil njegovega konja, vzel v roke njegov meč in naredil nekaj krogov okrog njega. Frideriku so se tresla kolena in srce mu je razbijalo kot še nikoli – mu ga bo uspelo prepričati, da je pravi vitez?
Vodja turnirja je prenehal z ocenjevanjem in ga vprašal: »Kakšno ime nosite, mladi vitez?«
»Edvard Pogumni«, si je hitro izmislil Friderik.
Sledil je trenutek tišine, ki se je mlademu grofiču zdel neskončen. »V redu, gospodič Edvard. Vstopite na prizorišče in počakajte, da pokličemo vaše ime.«
»Najlepša hvala,« je iskreno zaklical Friderik in odhitel na turnir, že tretjič ta teden, a tokrat v povsem novi opravi.


4. DEL

Prizorišče se je počasi polnilo z več in več vitezi, njihovimi oprodami in gledalci. Bil je zadnji dan turnirja in ljudi je bilo še več kot kadarkoli prej. Friderik je gledal veliko množico in postajal iz trenutka v trenutek bolj živčen. Noge so se mu šibile, roke so se mu potile in malo je manjkalo, pa bi se obrnil in stekel domov. Strah ga je bilo, kako se bo odrezal – saj je navsezadnje le navaden grofič, njegovi nasprotniki pa bodo pravi, izurjeni vitezi. 

Samega sebe je bodril: »Ne odnehaj zdaj, ko si prišel že tako daleč! Danes nisi Friderik, temveč Edvard Pogumni, izkušen in hraber vitez, ki lahko opravi z vsakim nasprotnikom kot za šalo!« Ko si je v glavi ponavljal te besede, se je počasi pomiril, in to ravno pravi trenutek, saj so že zaklicali njegovo ime. Prva disciplina je bila dvoboj v mečevanju na tleh.

Friderik se je, še vedno na hoduljah, odpravil proti središču travnika, kjer je bil prazen prostor, namenjen bojevanju. Meč je držal trdno v rokah, pri tem pa ocenjeval svojega nasprotnika. Ni bil višji od njega; pravzaprav se je Frideriku zdel šibek in nenevaren, ko ga je gledal od daleč. Na znak vodje turnirja sta začela z mečevanjem. To je šlo mlademu grofiču dobro od rok, saj se ga je učil že od malih nog. V vihtenju meča je užival, zato je vadil vsak dan. Nasprotnik je bil sicer odličen mečevalec in bitka je trajala dlje, kot je Friderik pričakoval, in med njo se je nekajkrat komaj obdržal na hoduljah.

Po dolgem in napornem boju mu je s hitrimi gibi in dobro taktiko vseeno uspelo premagati nasprotnika. Oblil ga je val ponosa, ko je hodil s prizorišča proti množici ljudi, saj tako dobrega rezultata ni pričakoval. Vendar to še ni bil konec, čakal ga je še drugi del turnirja …


5. DEL

Bojevalo se je toliko vitezov, da se je Friderik zgubil v štetju - eni so bili boljši, drugi slabši, vsi pa so v njem zbujali občudovanje. Komaj je čakal, da se še drugič ta dan pomeri v mečevanju, tokrat na konju. Med opazovanjem bitk mu je čas hitro mineval, zato je bil kar malo presenečen, ko so spet poklicali njegovo ime.
Bil je na vrsti za svojo drugo in zadnjo bitko tega dne. Tokrat je bil njegov nasprotnik mogočnejši kot prejšnji, zato se je Friderik na prizorišče podal malo počasneje in previdneje kot prvič. A ko je sedelna svojega konja, se je odločil, da bo dal vse od sebe – pa naj bo, kar bo. Dvoboj se je začel, meči so žvenketali, kopita so topotala, ljudje so vzklikali … in Friderik je spet zmagal! Od veselja bi najraje na ves glas zavpil in odvrgel oklep, a je vedel, da tega ne sme storiti. Tako bi vendar vsi ugotovili, da je le navaden grofič, ki se igra viteza.
Navdušen se je pomaknil nazaj v množico in opazoval nadaljevanje turnirja. Vitezov je bilo še veliko, dan se je prevesil v pozno popoldne, Friderik pa je komaj čakal, da razglasijo zmagovalca turnirja. V glavi je videl vse možne scenarije, kako se bo sprehodil na sredino prizorišča, ko bodo zaklicali njegovo ime, in kako bo užival večno čast in slavo za zmago na tako velikem in razvpitem viteškem turnirju. Ko je prišel na vrsto zadnji par vitezov, je imel Friderik nasmeh že od ušesa do ušesa.
Končno je napočil trenutek razglasitve in podelitve častnih nazivov zmagovalcev turnirja. Vodja je stal v sredini kroga ljudi, polnih pričakovanja, in začel s slavnostnim govorom. Friderik ni niti slišal, kaj govori, saj je čakal le na besede: »In zmagovalec letošnjega turnirja je …« 

»In zmagovalec letošnjega turnirja je …« je zakričal vodja, »Edvard Pogumni!«

Friderik je od navdušenja skočil v zrak, skoraj padel s svojih hodulj, a se je pravočasno ujel in začel hoditi proti sredini kroga. Popravil si je oklep, v glavi je že sestavljal svoj govor, takrat pa se je zgodilo nekaj popolnoma nepričakovanega. Najprej se mu je začela spreminjati barva kože, nato se je pomanjšal, jezik se mu je podaljšal … Friderik se je spremenil v žabo!
Doletela ga je kazen, saj se je izdajal za nekaj, kar ni, in s tem prekršil cel kup pravil viteškega kodeksa, ni se zmenil za viteške vrednote in dolžnosti pravih vitezov. Kaj bo moral Friderik storiti, da ponovno postane človek? Nadaljevanje zgodbe boste izvedeli v filmčku. Glejte, da ga ne spregledate!


6. DEL


Comments